»Pri osebah z multiplo sklerozo je podobno kot pri vseh bolnikih s kroničnimi boleznimi pomembno, kakšni so bili odnosi pred postavitvijo diagnoze, ker bolezen vsak odnos dodatno obremeni.«

»Ko sem dobila diagnozo pri 30 letih, sem se vprašala, kaj sploh lahko še delam, o jebenti, saj ne morem več nič, noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, mislim res šit, potem sem se pa odločila. Nič, pisala bom, in to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Sprijazniš se ne. Naučiš se z njo živeti. Sprejmeš dobre in slabe stvari.«

»O, jebenti, saj ne morem več nič. Noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, potem sem se pa odločila: nič, pisala bom. In to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Vsaka sprememba v telesu je najprej en velik vprašaj pri nas samih. Začelo se je z meglenim vidom, mravljinčenjem, to je trajalo en mesec, ampak temu nisem posvečala veliko pozornosti, čez nekaj let pa se je ponovilo.«

»Sčasoma sem spoznala, da vseeno ni tako grozno, da lahko delam tudi marsikaj, česar si nisem niti predstavljala.«

»Tistega, kar v prvem ali prvih dveh letih bolniki zamudijo, nikoli ne nadomestijo v primerjavi z bolniki, zdravljenimi od začetka.«

»Kot da bi mi nekdo s koprivami hodil po roki.«

»Odkritje velik korak, saj kaže, da bi lahko s preprečitvijo okužbe z virusom Epstein-Barr večino primerov multiple skleroze preprečili.«